Razmere do ustanovitve hiralnice v Vojniku

Skrb za starostno onemogle, bolne, revne, skratka pomoči potrebne ljudi sega daleč nazaj v zgodovino.Predhodniki modernih hiralnic, domov za onemogle, domov počitka, so bili špitali- hospitali (lat. Hospes = gost). Kot drugod so tudi pri nas bili prvi špitali v samostanih. Celjski mestni špital je bil ustanovljen že v času prvega celjskega grofa Friderika I., ko je bilo mesto še trg. Postavili so ga na severni strani mesta in ga šele po izumrtju celjskih prestavili na notranjo stran obzidja imenovala se je ˝Špital sv. Elizabete˝; ena od stavb s pridano kapelo stoji še danes. Ko je bila leta 1874 ustanovljena celjska bolnišnica ( Gizelina ),je špital ponovno služil izključno kot dom za mestne ubožce. V ubožni hiši se je oskrbovalo 25 do 30 mestnih revežev. Preden je bila ustanovljena hiralnica v Vojniku je imela Štajerska pet deželnih hiralnic in sicer v Ehrnau-u, Knitelfeldu, Wildonu in v Ptuju. Ker je število ˝hiralcev˝ stalno naraščalo se je pokazala potreba, da se ustanovi tovrstna ustanova. Pobudo za to je dal deželni poslanec Moritz Stalner, ki se je imel za vojniškega domačina, saj je imel tam svojo posest in trgovino. Ustanovitev z razglasom krajevnega namestnika za Štajersko je bil objavljen sklep deželnega zbora o prodaji državnih papirjev iz deželnega premoženja, s katerim bi se zagotovila sredstva za nakup zemljišča in gradnjo. Odločitev je bila potrjena z cesarskim dekretom 12. januarja 1890. Svoje posesti so za potrebe ustanove prodali naslednji lastniki: Franc in Alojzija Uratarič, Jakop in Jera Ahtik, Marija Korošec, Franc in Marija Zottl. Obseg zemljišč se vse do ukinitve ni spreminjal in je znašal nekaj nad 6 ha (kot meri še danes). Z gradnjo hiralnice so začeli spomladi 1890. Načrte je izdelaldeželni gradbeni inžinir Johan Wadiatsch iz Gradca, vodstvo gradnje pa je bilo v rokah ing. Migliča iz Rogaške Slatine. Gradnja je obsegala glavno hiralnično poslopje s stanovanjem za upravitelja, gospodarska poslopja in mrtvašnico. Končana je bila do zime 1891. Glavno poslopje je imelo 44 sob za oskrbovance s štirimi oddelki (ob ustanovitvi je bilo sistematiziranih 150 postelj), pralnico, kuhinjo, ordinacijo, sprejemnico, kapelico in štiri kopalnice. Vgrajeno je bilo že centralno ogrevanje.Zavod so slovesno odpri 27. decembra 1891, v navzočnosti zastopnikov dežel, celjskih in krajevnih oblasti ter mariborskega škofa. Ustanovitelj je bil štajerski deželni zbor, ki je vršil nadzorstvo, dajal dovoljenja za sprejem oskrbovancev in določal višino oskrbnine.
Zavod se je uradno imenoval LANDES SIECHENANSTALT IN HOCHENEGG.

Spremembe v nazivu in lastništvu do ukinitve

Po preobratu 1918 je bila hiralnica podrejena poverjeništvu za socialno skrb pri Narodni vladi za Slovenijo. Že 22. februarja 1919 je hiralnica prešla v last države (mariborska oblast) in se je imenovala OBLASTNA HIRALNICA V VOJNIKU. Po novi upravni razdelitvi države na banovine in po preimenovanju kraljevine SHS v kraljevino Jugoslavijo so vsi zdravstveni in socialni zavodi leta1931 prešli v pristojnost banovine. Kraljevska banska uprava dravske banovine je zavod imenovala BANOVINSKA HIRALNICA V VOJNIKU, takšno ime je ostalo do vojne.Med okupacijo (1941 - 1945) je zavod imel naziv GAU - SIECHENANSTALST IN HOCHENEGG in je bil podrejen Riechstatthalterjudes Reichsgaues Stiermark. Po osvoboditvi leta 1945 je bila ustanova najprej podrejena okrožnemu odboru OF v Celje, odseku za socialno skrbstvo in se je imenovala DOM ONEMOGLIH V VOJNIKU. Upravnika je imenoval izvršni odbor okrajnega LO. Novo obdobje v obstoju doma se je začelo 1. maja 1954, ko so vse socialne ustanove prešle na samoupravljanje in samofinanciranje. Dom se je imenoval DOM OSKRBOVANCEV V VOJNIKU, ker je naslov bolj ustrezal novemu času in samemu značaju doma. Dom je dobil svoj upravni odbor, ki je odločal o sprejemu oskrbovancev in opravljal druge funkcije samoupravnega organa. Z odločbo OLO je bil dom 31. marca 1959 ukinjen. Oskrbovance so prestavili v druge domove in začeli s temeljito adaptacijo zgradbe.
NEVROPSIHIATRIČNI ODDELEK celjske Splošne bolnišnice je bil otvorjen 12. 12. 1959 ob navzočnosti številnih gostov iz okraja in ostalih krajev republike. V času oblikovanja TOZD - ov je oddelek dobil naziv TOZD NEVROPSIHIATRIJA VOJNIK. Po preselitvi nevrološkega oddelka v novi trakt celjske bolnišnice leta 1989 je v Vojniku ostal le PSIHIATRIČNI ODDELEK. V času preoblikovanja Zdravstvenega centra se je oddelek odločil za osamosvojitev in ustanovitev samostojnega Javnega zavoda. Lastnik celotne posesti in premičnin je postala vlada RS, ki je tudi ustanovitelj. Od 12. 1. 1993 dalje ima ustanova naziv JAVNI ZAVOD PSIHIATRIČNA BOLNIŠNICA VOJNIK.

Gospodarstvo in financiranje plač

Vzdrževanje zavoda je predstavljalo za upravo konstanten problem. Ni bilo treba misliti le na samo vzdrževanje, temveč so se morali ukvarjati s pomanjkanjem prostorov, ker je bil naval hiralcev vedno večji. V vsej avstrijski dobi ni bilo nobenih gradbenih del, saj je bil zavod nov. Ob koncu obdobja, ko je bilo po tridesetih letih že potrebno misliti na popravila, je to preprečila vojna. Pomembna je bila vsaka pridobitev. Zavod je bil na vodovod Vitanje - Celje priključen 1908. Vse do leta 1926 je imel zavod petrolejsko razsvetljavo, ko je falska elektrarna zgradila daljnovod, in je bila možna priključitev na elektriko. V istem letu je bil zgrajen kozolec in dograjen hlev za svinje.Gradbena dejavnost je bila ponovno živahnejša leta 1937, ko so odprli parno pekovsko peč. Naslednje leto so dogradili poslopje za stanovanje upravitelja in uslužbencev (objekt Vila), ki je bil naseljen šele 1939. problem vlage zaradi pralnice v kleti pod kuhinjo v glavni stavbi so rešili z gradnjo novega objekta leta 1947. Gradnja se je nekoliko zavlekla in je bila pralnica odprta šele 1955, v nadstropju so bila stanovanja za uslužbence (sedaj objekt Uprava). Še pred vojno je bil zgrajen cvetličnjak s stanovanjem za vrtnarja, dograjen kokošnjak in leta 1937, posajen drevored hrušk namesto prejšnjih divjih kostanjev. Objekt za potrebe delovne terapije in montažna stavba za ambulantno dejavnost sta bila zgrajena kasneje. Ves čas obstoja Hiralnice in kasneje Doma onemoglih je imel zavod tipično samooskrbno organizirano preskrbovalno dejavnost. Na lastnih (in občasnih tudi najetih) površinah so delavci in varovanci pridelovali vso potrebno zelenjavo in sočivje. Imeli so dva konja za prevoze in delo na njivah. Svinjski hlev je imel svojo deklo in še dolgo po vojni so prodajali pujske tudi za okoličane. Mleko in mlečne izdelke so odkupovali od kmetij iz bližnje okolice. V Celju so kupovali le najnujnejše kot so sladkor, sol, meso, moko...itd. ter kurjavo. Pomembno funkcijo so pri oskrbi in tudi negi imele usmiljene sestre usmiljenke - Hčerke krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega. Strežba onemoglim in pomoč zdravniku je bila v rokah osmih, občasno enajstih usmiljenk, ki so skrbele tudi za kapelo. Pomožnemu osebju so pomagale v kuhinji, šivalnici, pralnici in vrtnariji, sestra prednica pa je sodelovala na upravi. Zavod je dobival sredstva za svoje delovanje od: - ustanovitelja - prispevkov, ki so jih za svoje oskrbovance plačevale pristojne domovne občine - prispevkov, ki so jih plačevali oskrbovanci sami - plačila uslužbencev za hrano in stanovanje - lastne ekonomije - postranske dejavnosti oskrbovancev ali zavodovih delavnic - raznih daril, volil in oporok.

(Vojniški svet v utripu časa, 1997)