Zgodovina skrbi za pomoči potrebne ljudi

Skrb za starostno onemogle, bolne, revne, skratka pomoči potrebne ljudi sega daleč nazaj v zgodovino. Predhodniki modernih hiralnic oziroma domov za onemogle in domov počitka so bili t. i. “špitali” – hospitali (lat. Hospes = gost). Kot drugod so tudi pri nas bili prvi špitali v samostanih. Celjski mestni špital je bil ustanovljen že v času prvega celjskega grofa Friderika I., ko je bilo mesto še trg. Postavili so ga na severni strani mesta in ga šele po izumrtju celjskih prestavili na notranjo stran obzidja, imenoval se je ˝Špital sv. Elizabete˝; ena od stavb s pridano kapelo stoji še danes.

Deželne hiralnice v 19. stoletju

Ko je bila leta 1874 ustanovljena celjska bolnišnica (Gizelina), je špital ponovno služil izključno kot dom za mestne ubožce. V ubožni hiši se je oskrbovalo 25 do 30 mestnih revežev. Preden je bila ustanovljena hiralnica v Vojniku, je imela Štajerska pet deželnih hiralnic, razporejenih v krajih: Ehrnau, Knitelfeld, Wildon in Ptuj. Ker je število ˝hiralcev˝ stalno naraščalo, se je pokazala potreba, da se ustanovi še ena tovrstna ustanova. Pobudo za to je dal deželni poslanec Moritz Stalner, ki se je imel za vojniškega domačina, saj je imel tam svojo posest in trgovino.

Pobuda in nakup zemljišča za gradnjo

Ustanovitev z razglasom cesarsko kraljevega namestnika za Štajersko je bila objavljena s sklepom Deželnega zbora o prodaji državnih papirjev iz deželnega premoženja, s katerim bi se zagotovila sredstva za nakup zemljišča in za gradnjo. Odločitev je bila potrjena s cesarskim dekretom 12. januarja 1890. Svoje posesti so za potrebe ustanove prodali naslednji lastniki: Franc in Alojzija Uratarič, Jakob in Jera Ahtik, Marija Korošec, Franc in Marija Zottl. Obseg zemljišč se vse do ukinitve ni spreminjal in je znašal nekaj nad 6 ha (kolikor meri še dan danes).