Sam pojem čuječnosti (pali sati) je prvi opisal budizem kot »budno, sprejemajočo, odprto, nenavezano pozornost, ki jo podpira koncentracija in vztrajnost in ki je potreben pogoj za modrost/razumevanje narave in značilnosti vseh pojavov in procesov«. Gre torej za »osredotočeno nenavezano pozornost«, v kateri ni želje, averzije ali pohlepa. V starih budističnih tekstih naj bi se palijska beseda sati pojavljala v dveh pomenih in sicer sati kot spomin; pomnjenje da smo tukaj in zdaj, v katerem ima zavest vedềnje sedanjega trenutka in sati kot čuječnost:pozornost usmerjena na sedanji trenutek, ki jo spremlja nenavezanost.

Pojem čuječnosti ali po angleško mindfulness se torej nanaša na jasno, nerefleksirano pozornost, ki je usmerjena na sedanjost, na mentalne in fizične procese, ki se pojavljajo iz trenutka v trenutek. Prav zaradi široke uporabnosti in koristnosti, se je praksa čuječnosti v zadnjih dveh desetletjih razširila po celem svetu. Tako se uporablja kot tehnika v psihoterapiji, zlasti pri obvladovanju anksioznosti, depresije, pri motnjah hranjenja…V pomoč je lahko pri zmanjševanju stresa pri pacientih z rakom ali drugimi boleznimi, pri kroničnih bolečinah, uporablja se v zaporih, šolah…

Glavne značilnosti čuječnosti so torej prisotnost iz trenutka v trenutek (stabilna prisotnost), budnost v odnosu do sedanjosti ter zelo jasna kognicija. Tu gre za koncentracijo in zbranost na aktualni trenutek in na tisto kar se v tem hipu pojavlja ( npr. slišimo ptičje petje, vemo, da gre za ptičje petje in da je to vse, kar je in da nanj ne odreagirano). Pomembno je, da se v mentalne in fizične procese ne vmešavamo, da jih opazujemo brez reakcij (ne v vedenje ne v občutku, tako lepo kot grdo je mimo, mi opazujemo potek…), da smo nanje nenavezani in neudeleženi (saj ni stvari, ki traja dlje kot hip). Fokus čuječnosti je lahko usmerjen direktno v objekt, lahko gre za široko sprejemanje brez ostrega fokusa, lahko je brez objekta, odprta v vse smeri…

Področja čuječnosti so čuječnost telesa, čuječnost občutkov, čuječnost zavesti in čuječnost mentalnih objektov.

Čuječnost telesa je najprimernejša za začetnike, saj se fizični procesi spreminjajo počasneje kot mentalni oziroma je bolj priporočljiva za nekatere tipe ljudi, zlasti tiste, ki so bolj navezani na telo. Najpogosteje se pojavlja kot dihanje, telesni položaji ali telesne aktivnosti…Široko uporabljena praksa je čuječnost pri dihanju, ki se lahko prakticira v vseh okoliščinah (npr. da se vsak dan vsaj za 2 min usedemo in samo dihamo), pri čemer smo pozornosti na vsak vdih in izdih, pozornost je lahko usmerjena na nosnice ali opazovanje dihanja v abdomnu…Če je poudarek na zbranosti na eni točki nas to pelje v visoko koncentracijo, če je poudarek na spremembi pojavov povezanih z dihanjem, pelje v čuječnost.

Pri čuječnosti v telesnih položajih je čuječnost usmerjena v hojo, stanje, sedenje ali ležanje, pri čemer je cilj doseči stalno, neprekinjeno čuječnost v vsakem gibanju in telesni aktivnosti oziroma pozornost zavedanje telesa v vseh položajih.

Pri čuječnosti pri telesnih aktivnostih gre za to, da opazujemo medsebojno povezanost med mentalnimi in fizičnimi stanji ter razumevanje procesov v telesu in zavesti. Pri tem je dobro razdeliti procese, da se jih meditator lažje zaveda. Te aktivnosti so npr. hoja naprej in nazaj, gledanje naprej in nazaj, prehranjevanje, pitje, okušanje, bližanje spanca, toaletne aktivnosti….

Glavni blagodejni učinki čuječnosti so:

• umiri mentalne in telesne procese,
• pogojuje razumevanje pojavov/procesov,
• de-avtomatizira mentalne procese,
• omogoča razvoj koncentracije in modrosti

“Kdor zaupa, prebrodi reko. Kdor je pozoren, prepluje ocean. Kdor je vztrajen, premaga bolečino. Kdor je moder, se znebi vseh napak.”

Zbrala in zapisala:
Nuša Leskovšek Pečak, univ. dipl.psih., spec. klin. psih.