Kaj je duševna motnja in katere poznamo
Duševna motnja je stanje, ki vpliva na posameznikovo razmišljanje, čustvovanje, vedenje in delovanje, ter lahko resno vpliva na njegovo vsakodnevno življenje. Poznamo naslednje motnje.
Anksiozne motnje
Anksiozne motnje so med najpogostejšimi duševnimi motnjami, za katere je značilna pretirana in dolgotrajna tesnoba ali strah, ki posamezniku otežuje vsakodnevno delovanje. S psihiatričnega vidika anksiozne motnje vključujejo širok spekter simptomov, ki lahko močno vplivajo na čustveno, kognitivno in fizično stanje osebe. Medtem ko je občutek tesnobe normalen odziv na stresne situacije, pri anksioznih motnjah tesnoba postane kronična in pretirana, ter ne ustreza dejanskemu tveganju ali grožnji.
Vzroki in dejavniki tveganja
Podobno kot pri depresiji imajo anksiozne motnje večdimenzionalne vzroke, ki vključujejo kombinacijo genetskih, bioloških, psiholoških in okoljskih dejavnikov. Pri posameznikih z anksioznimi motnjami se pogosto pojavljajo nepravilnosti v delovanju nevrotransmiterjev, kot sta serotonin in gama-aminomaslena kislina (GABA), ki uravnavata razpoloženje in tesnobo. Genetska nagnjenost prav tako povečuje tveganje, saj imajo ljudje z družinsko anamnezo anksioznih motenj večjo verjetnost, da bodo sami razvili to motnjo.
Psihološki dejavniki, kot so travmatične izkušnje, dolgotrajni stres ali zloraba v otroštvu, so pomembni sprožilci anksioznosti. Okoljski dejavniki, kot so finančne težave, medosebni konflikti in negotovost glede prihodnosti, lahko tesnobo še povečajo. Ljudje, ki so bolj nagnjeni k perfekcionizmu, izogibanju tveganjem ali imajo nizko samozavest, so bolj ranljivi za razvoj anksioznih motenj.
Simptomi anksioznih motenj
Anksiozne motnje se kažejo v različnih simptomih, ki vključujejo psihične, telesne in vedenjske vidike. Med najpogostejše simptome spadajo:
- Prekomerna in nenadzorovana skrb, ki traja več mesecev
- Nemir, razdražljivost ali občutek napetosti
- Težave s koncentracijo ali občutek prazne glave
- Težave s spanjem (nespečnost ali prekomerna zaspanost)
- Fizični simptomi, kot so pospešeno bitje srca, potenje, tresenje, omotica, slabost, napetost mišic, suha usta
- Izogibanje situacijam, ki povzročajo tesnobo
- Občutek bližajoče se katastrofe ali izgube nadzora
Vrste anksioznih motenj
S psihiatričnega vidika anksiozne motnje razvrščamo v različne podtipe, odvisno od narave in trajanja simptomov. Glavne vrste anksioznih motenj vključujejo:
- Generalizirana anksiozna motnja (GAM): Kronična oblika anksioznosti, pri kateri posameznik doživlja pretirano in dolgotrajno zaskrbljenost zaradi številnih vsakdanjih situacij. Skrbi so pogosto neobvladljive in nesorazmerne glede na realne okoliščine. Osebe z GAM so lahko nenehno napete, nemirne in razdražljive, kar lahko vodi do težav s spanjem, koncentracijo in telesnimi simptomi, kot so glavoboli, napetost mišic in utrujenost.
- Panična motnja: Zanjo so značilni ponavljajoči se napadi panike, ki se pojavijo nenadoma in brez očitnega vzroka. Med napadom panike oseba doživi intenziven občutek strahu ali groze, pogosto skupaj s fizičnimi simptomi, kot so palpitacije, težave z dihanjem, bolečina v prsih, omotica in občutek, da izgublja nadzor ali da bo umrla. Napadi panike so tako močni, da lahko posamezniki začnejo izogibati situacijam, kjer menijo, da bi lahko prišlo do napada, kar vodi v agorafobijo.
- Fobije: Fobije so specifične anksiozne motnje, pri katerih oseba doživi iracionalen in pretiran strah pred določenimi predmeti, situacijami ali dejavnostmi. Med najpogostejše fobije spadajo:
- Socialna anksiozna motnja (socialna fobija): Intenziven strah pred negativno presojo ali zavračanjem v družbenih situacijah. Posameznik se boji osramotitve ali zadrege in se zato izogiba družabnim dogodkom, javnemu nastopanju ali srečevanju z novimi ljudmi.
- Specifične fobije: Vključujejo pretiran strah pred določenimi predmeti ali situacijami, kot so višina, zaprt prostor (klaustrofobija), letenje, pajki (arahnofobija) ali kri.
- Agorafobija: Gre za močan strah pred situacijami ali kraji, kjer bi lahko bila oseba ujeta ali brez možnosti umika v primeru napada panike. Pogosto vključuje strah pred javnimi prostori, množicami ali uporabo javnega prevoza. Posamezniki z agorafobijo se lahko povsem umaknejo iz javnega življenja in ostanejo zaprti doma.
- Obsesivno-kompulzivna motnja (OKM): Zanjo so značilne vsiljive, ponavljajoče se misli (obsesije), ki povzročajo tesnobo, ter kompulzivna dejanja (rituali), ki jih oseba izvaja, da bi omilila tesnobo. Na primer, nenehno preverjanje, čiščenje ali štetje so pogosta kompulzivna dejanja.
- Posttravmatska stresna motnja (PTSM): Motnja, ki se razvije po travmatičnih dogodkih, kot so naravne nesreče, nesreče, nasilje ali vojna. Ljudje s PTSM doživljajo intenzivne spomine na dogodek, nočne more, čustveno otopelost, izbruhe jeze in pretirano budnost.
Zdravljenje anksioznih motenj
Zdravljenje anksioznih motenj je običajno kombinacija psihoterapije, farmakoterapije in sprememb življenjskega sloga.
Psihoterapija
Psihoterapija je temeljni del zdravljenja anksioznih motenj, saj pomaga posamezniku razumeti vzroke tesnobe, prepoznati negativne vzorce mišljenja in razviti bolj zdrave načine obvladovanja. Najpogosteje uporabljene oblike terapije so:
- Kognitivno-vedenjska terapija (KVT): KVT je ena najučinkovitejših terapij za anksiozne motnje. Pomaga posamezniku prepoznati in spremeniti negativne misli, ki sprožajo tesnobo, ter ga nauči obvladovanja stresnih situacij. Pri fobijah in panični motnji se lahko uporablja tudi izpostavitvena terapija, kjer je oseba postopoma izpostavljena situacijam, ki jih običajno izogiba, da bi zmanjšala občutke strahu.
- Interpersonalna terapija (IPT): Usmerjena je na izboljšanje medosebnih odnosov, kar lahko pomaga zmanjšati tesnobo, povezano z družbenimi interakcijami in odnosi.
- Psihodinamična terapija: Ta oblika terapije raziskuje globlje nezavedne konflikte in travme, ki lahko prispevajo k nastanku tesnobe.
Farmakoterapija
Zdravila za zdravljenje anksioznih motenj vključujejo različne vrste zdravil, ki delujejo na nevrotransmiterje v možganih:
- Antidepresivi: Najpogosteje uporabljeni so selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI), ki uravnavajo raven serotonina v možganih, kar zmanjšuje tesnobo in izboljšuje razpoloženje.
- Benzodiazepini: To so pomirjevala, ki hitro zmanjšujejo simptome tesnobe, vendar so namenjena kratkotrajnemu zdravljenju, saj lahko povzročijo odvisnost (npr. diazepam, alprazolam).
- Beta blokatorji: Zmanjšujejo fizične simptome anksioznosti, kot so tresenje, pospešeno bitje srca in potenje, vendar se ne uporabljajo za dolgotrajno zdravljenje.
- Antipsihotiki in stabilizatorji razpoloženja: Pri hujših primerih, kot je OKM ali PTSM, se lahko dodajo antipsihotiki ali stabilizatorji razpoloženja.
Spremembe življenjskega sloga
Poleg zdravljenja z zdravili in psihoterapije so pomembne tudi spremembe življenjskega sloga, ki lahko pripomorejo k obvladovanju anksioznosti:
- Redna telesna aktivnost: Fizična vadba lahko pomaga sprostiti endorfine, ki izboljšujejo razpoloženje in zmanjšujejo tesnobo.
- Tehnike sproščanja: Meditacija, joga, globoko dihanje in progresivna mišična relaksacija so učinkoviti načini za obvladovanje stresa.
- Zdrav spanec in prehrana: Kakovosten spanec in uravnotežena prehrana pozitivno vplivata na duševno zdravje.
Preventiva in podpora
Preprečevanje anksioznih motenj vključuje obvladovanje stresa, ohranjanje zdravega načina življenja in vzdrževanje socialne podpore. Pomembno je, da se izogibamo kroničnemu stresu, se naučimo zdravih načinov soočanja s težavami ter po potrebi poiščemo strokovno pomoč. Razvijanje čustvene odpornosti in vključevanje v družabne aktivnosti prav tako zmanjšuje tveganje za razvoj anksioznih motenj.
Zaključek
Anksiozne motnje so kompleksna in raznolika skupina motenj, ki vplivajo na milijone ljudi po svetu. S pravočasno prepoznavo, učinkovitim zdravljenjem in podporo lahko večina ljudi uspešno obvlada simptome in živi kakovostno življenje. Pomembno je, da se anksioznost prepozna kot resen zdravstveni problem in da se odpravi stigma, povezana z duševnimi motnjami, kar bi omogočilo boljše možnosti za iskanje pomoči in okrevanje.
Bipolarna motnja
Bipolarna afektivna motnja, splošno znana kot bipolarna motnja, je duševna bolezen, ki vpliva na človekovo razpoloženje, raven energije in sposobnost funkcioniranja. Glavna značilnost bipolarne motnje so ekstremna nihanja razpoloženja, ki se lahko premikajo med dvema nasprotnima čustvenima stanjema: maničnimi ali hipomaničnimi epizodami ter depresivnimi epizodami. Ta nihanja razpoloženja so veliko bolj intenzivna kot običajni vzponi in padci, ki jih doživljajo vsi. Stanje pogosto povzroča pomembne izzive v vsakdanjem življenju, odnosih, delu in osebnem počutju, vendar pa lahko z ustreznim zdravljenjem in podporo posamezniki z bipolarno motnjo obvladujejo simptome in živijo izpolnjujoče življenje.
Manične ali hipomanične epizode
Med manično epizodo se lahko oseba počuti prekomerno vznemirjeno, polno energije ali razdražljivo. Lahko doživlja naglico misli, govori hitreje kot običajno in ima občutek, da lahko doseže karkoli. Ta občutek viška energije lahko privede do tveganih vedenj, kot so nepremišljeno zapravljanje denarja, prevzemanje nevarnih tveganj ali impulzivne odločitve brez premisleka o posledicah. Nekateri ljudje imajo tudi napihnjeno samozavest ali verjamejo, da imajo posebne sposobnosti ali moči.
Hipomanična epizoda je blažja oblika manije. Čeprav se oseba lahko počuti bolj energično ali vznemirjeno kot običajno, njeno vedenje ne postane tako ekstremno ali moteče kot pri popolni maniji. Kljub temu pa lahko hipomanija še vedno vpliva na vsakdanje življenje in odnose, še posebej, če vodi do slabih odločitev ali konfliktov z drugimi.
Depresivne epizode
Druga stran bipolarne motnje je depresivna epizoda, v kateri se oseba počuti zelo nizko, žalostno ali brezupno. Te epizode so več kot le občutek otožnosti; lahko povzročijo intenzivne občutke žalosti in praznine, zaradi katerih je težko vstati iz postelje, sodelovati v vsakodnevnih dejavnostih ali uživati v stvareh, ki so prej prinašale veselje. Oseba lahko izgubi zanimanje za druženje, se bori s koncentracijo ali ima težave z osnovnimi opravili, kot sta prehranjevanje ali skrb zase.
Med depresivnimi epizodami je običajno, da se pojavijo občutki preplavljajoče utrujenosti, motnje spanja (bodisi preveč spanja ali premalo) ter občutki ničvrednosti ali krivde. V hujših primerih lahko ljudje celo razmišljajo o samomoru ali samopoškodovanju. Pomembno je, da vsak, ki doživlja te občutke, takoj poišče pomoč.
Vzroki in dejavniki tveganja
Natančen vzrok bipolarne motnje ni popolnoma razumljen, vendar se verjame, da gre za kombinacijo genetskih, bioloških in okoljskih dejavnikov. Motnja se pogosto pojavlja v družinah, zato so možnosti, da jo razvijete, večje, če imate bližnjega sorodnika z bipolarno motnjo.
Na biološki ravni bipolarna motnja verjetno vključuje neravnovesje možganskih kemikalij, imenovanih nevrotransmiterji, kot sta serotonin in dopamin. To neravnovesje vpliva na uravnavanje razpoloženja. Stresni življenjski dogodki, travme ali zloraba substanc lahko včasih sprožijo pojav bipolarne motnje ali poslabšajo simptome pri nekom, ki je že ranljiv za stanje.
Diagnoza in zdravljenje
Bipolarna motnja se diagnosticira pri strokovnjaku za duševno zdravje, kot je psihiater ali psiholog, na podlagi podrobne ocene simptomov, družinske zgodovine in splošnega zdravja osebe. Zaradi velike variabilnosti nihanj razpoloženja lahko diagnoza traja nekaj časa. Pogosto so ljudje sprva diagnosticirani z depresijo, če poiščejo pomoč med depresivno epizodo, saj manične epizode morda niso takoj očitne.
Zdravljenje bipolarne motnje po postavljeni diagnozi običajno vključuje kombinacijo zdravil, terapije in prilagoditev življenjskega sloga. Stabilizatorji razpoloženja, antipsihotična zdravila in antidepresivi pomagajo obvladovati simptome, pri čemer lahko iskanje ustrezne terapije traja nekaj časa. Psihoterapija, zlasti kognitivno-vedenjska terapija (KVT), pomaga prepoznati in spremeniti negativne miselne vzorce, medtem ko družinska terapija krepi komunikacijo v odnosih. Pomembne so tudi zdrave življenjske izbire, kot so redna rutina, dovolj spanja, uravnotežena prehrana, vadba in izogibanje alkoholu ter drogam, saj pomagajo stabilizirati razpoloženje.
Soočanje in podpora
Življenje z bipolarno motnjo je lahko zahtevno, vendar lahko z ustrezno podporo mnogi ljudje živijo zdravo in produktivno življenje. Pomembno je, da posamezniki z bipolarno motnjo razvijejo močan podporni sistem, ki lahko vključuje družino, prijatelje, strokovnjake za duševno zdravje in podporne skupine. Družina in prijatelji lahko igrajo ključno vlogo s tem, da so razumevajoči, potrpežljivi in podporni med maničnimi in depresivnimi epizodami.
Pomembno je tudi prepoznavanje zgodnjih opozorilnih znakov sprememb razpoloženja in iskanje pomoči, kadar je to potrebno. Redno spremljanje pri zdravstvenem strokovnjaku, vztrajanje pri načrtih zdravljenja in obveščenost o stanju lahko pomagajo preprečiti, da bi se epizode razpoloženja poslabšale.
Bipolarna motnja je vseživljenjsko stanje, vendar ga je mogoče obvladati z ustrezno oskrbo in podporo. S pravočasnim zdravljenjem lahko mnogi ljudje ohranjajo stabilno razpoloženje in živijo izpolnjujoče, produktivno življenje.
Depresija
Depresija je kronična, ponavljajoča se duševna motnja, ki lahko vpliva na vsa področja življenja posameznika, vključno z medosebnimi odnosi, poklicnim delom, telesnim zdravjem in splošno kakovostjo življenja. Psihiatri jo razumejo kot motnjo z večdimenzionalnimi vzroki in posledicami, pri čemer vključujejo tako biološke, psihološke kot tudi socialne dejavnike v njeno obravnavo. Depresijo pogosto spremljajo tudi druge duševne motnje, kot so anksioznost, motnje hranjenja, zloraba substanc in posttravmatska stresna motnja (PTSM), kar lahko oteži diagnozo in zdravljenje.
Biološki in genetski vidiki depresije
Raziskave kažejo, da so pri depresiji pogosto prisotne nepravilnosti v delovanju določenih nevrotransmiterjev, kot so serotonin, dopamin in noradrenalin. Te snovi so ključne za uravnavanje razpoloženja, motivacije in čustvenega odziva. Poleg tega genetska predispozicija lahko poveča tveganje za razvoj depresije, pri čemer imajo ljudje z družinsko anamnezo depresije večjo verjetnost, da bodo tudi sami razvili to motnjo. Vplivajo lahko tudi druge biološke spremenljivke, kot so hormonske motnje (npr. hipotiroidizem), kronična vnetja ali disfunkcija osi hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza (HPA), ki uravnava odziv telesa na stres.
Psihološki in okoljski dejavniki
Psihološki dejavniki, kot so dolgotrajni stres, travmatične izkušnje v otroštvu, izguba bližnjih, razpad pomembnih odnosov in kronične bolezni, prav tako igrajo pomembno vlogo pri razvoju depresije. Osebe, ki so bolj nagnjene k negativnemu razmišljanju, nizki samopodobi ali občutkom nemoči, so bolj dovzetne za razvoj depresivnih simptomov. V sodobnem svetu so tudi socialno-ekonomski pritiski, kot so brezposelnost, revščina, socialna izolacija in družbeni konflikti, pomembni sprožilci depresije.
Različne oblike depresije
Depresijo delimo na različne podtipe, odvisno od njenih značilnosti in vzrokov:
- Velika depresivna motnja (VDM): Najbolj prepoznavna oblika depresije, za katero so značilne epizode intenzivne žalosti, brezupa in izgube zanimanja za aktivnosti, ki trajajo več tednov ali mesecev.
- Distimija (perzistentna depresivna motnja): Blaga, vendar dolgotrajna oblika depresije, ki lahko traja več let. Oseba morda ne doživlja tako intenzivnih simptomov kot pri VDM, vendar trpi zaradi kroničnega občutka nizke samozavesti in obupa.
- Bipolarna motnja: Vključuje epizode depresije, ki se izmenjujejo z epizodami manije ali hipomanije, pri čemer so spremembe razpoloženja lahko nenadne in ekstremne.
- Sezonska afektivna motnja (SAD): Oblika depresije, ki se pojavlja sezonsko, običajno v zimskih mesecih, ko je manj dnevne svetlobe, in se izboljša spomladi ali poleti. Simptomi vključujejo utrujenost, povečano potrebo po spanju in željo po ogljikovih hidratih.
- Postnatalna depresija: Depresija, ki se pojavi pri ženskah po porodu, pogosto zaradi hormonskih sprememb, stresa in fizičnih izzivov materinstva.
Zdravljenje depresije
Psihiatrično zdravljenje depresije je večslojno in pogosto vključuje kombinacijo farmakološke terapije, psihoterapije ter sprememb življenjskega sloga. Farmakološko zdravljenje temelji na antidepresivih, med katerimi so najpogosteje uporabljeni selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI), zaviralci ponovnega privzema serotonina in noradrenalina (SNRI), triciklični antidepresivi in zaviralci monoaminooksidaze (MAOI). Antidepresivi pomagajo uravnavati delovanje nevrotransmiterjev, vendar običajno delujejo šele po nekaj tednih redne uporabe.
Psihoterapija je ključen del zdravljenja, saj pomaga posamezniku prepoznati in spremeniti negativne vzorce mišljenja ter razviti strategije za obvladovanje stresa.
Najpogosteje uporabljene oblike psihoterapije so:
- Kognitivno-vedenjska terapija (KVT): Pomaga pacientu prepoznati negativne miselne vzorce in jih nadomestiti z bolj realističnimi in pozitivnimi mislimi.
- Interpersonalna terapija (IPT): Usmerjena na izboljšanje komunikacijskih veščin in reševanje konfliktov v medosebnih odnosih, kar lahko zmanjša čustvene stiske.
- Psihodinamična terapija: Osredotoča se na raziskovanje nezavednih konfliktov, ki lahko prispevajo k depresiji.
V hujših primerih, ko standardno zdravljenje ni učinkovito, se uporabljajo tudi napredne metode, kot sta elektrokonvulzivna terapija (ECT), ki vključuje induciranje nadzorovanih napadov z električnimi impulzi, ali transkranialna magnetna stimulacija (TMS), ki uporablja magnetna polja za spodbujanje delovanja določenih predelov možganov.
Preventiva in podpora
Preventivni ukrepi vključujejo zdrav življenjski slog z redno telesno aktivnostjo, zdravo prehrano in dovolj spanja. Pomembno je tudi razvijanje čustvene odpornosti in socialne podpore. Vključevanje v družbene dejavnosti, vzdrževanje prijateljskih odnosov in redno skrb za duševno zdravje lahko pomagajo preprečiti ponovitev depresivnih epizod.
Zaključek
Depresija je resna, a obvladljiva duševna motnja, ki zahteva celostno obravnavo. Zdravljenje zahteva individualni pristop, saj vsaka oseba doživlja depresijo drugače. S pravočasno in ustrezno obravnavo se lahko posameznikom z depresijo bistveno izboljša kakovost življenja. Javna ozaveščenost, zmanjševanje stigme ter dostopnost psihiatričnih storitev so ključni dejavniki pri učinkovitem spopadanju z depresijo na ravni družbe.
Demenca
Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki prizadene višje možganske funkcije, kot so: spomin, mišljenje, orientacija, razumevanje, računske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega izražanja in presoje. Njena najpogostejša oblika je Alzheimerjeva bolezen, ki predstavlja več kot 80 % vseh demenc. Vzrok za nastanek bolezni še ni znan.
Odvisnost od alkohola
Odvisnost od alkohola je kronična bolezen, pri kateri posameznik izgubi nadzor nad uživanjem alkohola ter daje prednost pitju pred drugimi življenjskimi vlogami. To vodi v resne telesne, psihične in socialne posledice.
Vsako uživanje alkohola sicer ne pomeni, da se bo pri posamezniku razvila odvisnost, saj je za njen razvoj potrebna prisotnost več dejavnikov tveganja. Ti vključujejo osebnostne značilnosti, razvojne dejavnike, vplive okolja, genetsko predispozicijo in druge.
Odvisnost od alkohola lahko prepoznamo po značilnih znakih, kot so ponavljanje enoličnih odvisniških navad, abstinenčni znaki in prizadevanja za njihovo preprečevanje, močna želja po pitju, izguba nadzora nad količino zaužitega alkohola, uživanje alkohola kljub zavedanju njegovih škodljivih posledic ter ponovitev odvisniških znakov po daljšem obdobju abstinence.
Ključne posledice prekomernega in dolgotrajnega pitja se kažejo v skrhanih odnosih na vseh področjih življenja posameznika. Po streznitvi je obnova teh odnosov eden od temeljev programa zdravljenja in rehabilitacije, pri čemer ima pomembno vlogo vključitev v psihoterapevtski proces.
Ozaveščanje o tveganjih in posledicah uživanja alkohola je ključno za preprečevanje odvisnosti. Pomembno je, da se družba zaveda težav, povezanih z alkoholom, in zagotavlja podporo tistim, ki se spopadajo z odvisnostjo.
Shizofrenija
Psihoza je stanje, ko posameznik izgubi stik z realnostjo.
Psihotičnih motenj je več, med njimi pa je najpogostejša bolezen shizofrenija.
V skupino psihotičnih motenj uvrščamo tudi akutne in prehodne psihotične motnje, shizoafektivno motnjo (kombinacija shizofrenije in motenj razpoloženja), blodnjavo motnjo (doživljanje blodenj brez drugih simptomov shizofrenije), shizotipsko motnjo in shizoafektivno motnjo.
Psihotični simptomi lahko nastopijo tudi pri motnjah, ki ne sodijo med psihoze, denimo pri depresiji ali bipolarni motnji.
Različne akutne in prehodne psihotične motnje se hitro razvijejo in hitro tudi pojenjajo, medtem ko je shizofrenija duševna motnja, ki se lahko ponavlja in povzroča več življenjskih omejitev.
Za časovni potek bolezni je značilno, da se težave večinoma začnejo prikrito, z neznačilnimi znaki, ki jih tudi strokovnjaki lahko sprva zamenjajo z znaki, ki so značilni za večino najstnikov: popuščanje pri obveznostih v šoli in doma, zmanjšanje vsakdanjih dejavnosti, zapiranje vase. Če ti znaki trajajo dalj časa (več mesecev), je prav, da mladostnik poišče pomoč pri svojem zdravniku.
Bolezen se navadno pojavlja v epizodah. Epizoda bolezni je sestavljena iz akutne faze, ko so simptomi najbolj izraziti, sledi faza izboljšanja in stabilizacije.
V akutni fazi te bolezni se lahko pojavljajo značilne motnje mišljenja, zaznavanja, vedenja in čustvovanja. Pojavi se lahko tudi spremenjeno doživljanje sebe ali sveta okrog nas, kar običajno spremljajo občutki strahu in izločenosti. Izraženost simptomov shizofrenije je lahko od osebe do osebe drugačna.
Simptome shizofrenije večkrat opisujemo kot pozitivne in negativne. Pozitivni simptom pomeni, da je to dodatek k običajnemu doživljanju, nekaj, kar se je pojavilo po začetku bolezni (prisluhi, prividi, blodnje, nenavadne miselne povezave in občutki).
Negativni simptom pa pomeni upad v določeni osebnostni značilnosti, čustvovanju, mišljenju, funkcioniranju (socialni umik, splitveno čustvovanje, zmanjšan govor, zmanjšani interesi, volja).
Poleg tega opisujemo tudi kognitivne, razpoloženjske in motorične simptome.
Dolgotrajna bolezen lahko vodi v zmanjšanje nekaterih funkcionalnih zmožnosti in socialnih dejavnosti. Nekateri ljudje lahko živijo aktivno in zadovoljno življenje, pri nekaterih pa ne moremo doseči zadovoljivega nadzora simptomov in so odvisni od pomoči drugih.
Shizofrenija je relativno pogosta duševna bolezen. Pojavlja se v 1 % populacije. Bolezen se pojavlja pri obeh spolih in pri vseh rasnih in etničnih skupinah ter neodvisno od socialnega statusa.
Navadno se začne že pri mladih v obdobju odraščanja. Pri moških je vrh zbolevanja med 15. in 25. letom, pri ženskah pa med 25. in 35. letom. Razlogi za kasnejše zbolevanje žensk niso povsem znani. Prvi pojav bolezni po 40. letu je redek.
Zdravljenje shizofrenije je v zadnjih desetletjih, predvsem pa v zadnjih letih zelo napredovalo. Ocenjujejo, da uspešno ozdravi tretjina pacientov, ki so doživeli prvo epizodo bolezni. Te osebe ustrezno funkcionirajo, hodijo v službo, imajo svojo družino. Na nek način je bila bolezen le izkušnja več v njihovem življenju. Tretjina obolelih se ob ustreznem zdravljenju nauči živeti s svojo boleznijo. Potrebujejo nekoliko več podpore, predvsem podporo lastne družine. Te osebe imajo lahko še manjše težave zaradi bolezni, a jih ta ne onemogoča. V vsakdanjem življenju so povsem samostojne. Pri nekaterih osebah, ki zbolijo, pa shizofrenija kljub zdravljenju ostane vse življenje prisotna v težji obliki.
Za zdravljenje shizofrenije se uporabljajo zdravila in številne psihosocialne metode zdravljenja ter rehabilitacije.
Zdravila za zdravljenje shizofrenije in drugih psihoz se imenujejo antipsihotiki in uravnavajo neravnovesje kemičnih snovi v možganih. Obstaja več vrst antipsihotičnih zdravil, ki se razlikujejo po delovanju in posledično tudi po neželenih učinkih. Zato je včasih potrebno nekaj več časa, da zdravnik najde najprimernejše zdravilo za posameznega pacienta.
Poleg farmakološkega zdravljenja so pri zdravljenju shizofrenije pomembne tudi psihosocialne oblike zdravljenja, ki vključujejo: zgodnje odkrivanje bolezni in intervenco, povečanje pacientovega sodelovanja in vpogleda v bolezen, terapevtske skupnosti, družinsko terapijo, kognitivno-vedenjsko terapijo, skupinsko, individualno in suportivno psihoterapijo ter različne oblike psihoedukacije, ki pacienta naučijo razumevanja bolezni in premagovanja stresa.
