• Views 4085
  • Likes
  • Rating 12345
Razmere pred in ob ustanovitvi hiralnice v Vojniku do ustanovitve samostojnega javnega zavoda Psihiatrične bolnišnice Vojnik

Skrb za starostno onemogle, bolne, revne, skratka pomoči potrebne ljudi sega daleč nazaj v zgodovino. Predhodniki modernih hiralnic oziroma domov za onemogle in domov počitka so bili t. i. “špitali” – hospitali (lat. Hospes = gost). Kot drugod so tudi pri nas bili prvi špitali v samostanih. Celjski mestni špital je bil ustanovljen že v času prvega celjskega grofa Friderika I., ko je bilo mesto še trg. Postavili so ga na severni strani mesta in ga šele po izumrtju celjskih prestavili na notranjo stran obzidja, imenoval se je ˝Špital sv. Elizabete˝; ena od stavb s pridano kapelo stoji še danes. Ko je bila leta 1874 ustanovljena celjska bolnišnica (Gizelina), je špital ponovno služil izključno kot dom za mestne ubožce. V ubožni hiši se je oskrbovalo 25 do 30 mestnih revežev. Preden je bila ustanovljena hiralnica v Vojniku, je imela Štajerska pet deželnih hiralnic, razporejenih v krajih: Ehrnau, Knitelfeld, Wildon in Ptuj. Ker je število ˝hiralcev˝ stalno naraščalo, se je pokazala potreba, da se ustanovi še ena tovrstna ustanova. Pobudo za to je dal deželni poslanec Moritz Stalner, ki se je imel za vojniškega domačina, saj je imel tam svojo posest in trgovino. Ustanovitev z razglasom cesarsko kraljevega namestnika za Štajersko je bila objavljena s sklepom Deželnega zbora o prodaji državnih papirjev iz deželnega premoženja, s katerim bi se zagotovila sredstva za nakup zemljišča in za gradnjo. Odločitev je bila potrjena s cesarskim dekretom 12. januarja 1890. Svoje posesti so za potrebe ustanove prodali naslednji lastniki: Franc in Alojzija Uratarič, Jakob in Jera Ahtik, Marija Korošec, Franc in Marija Zottl. Obseg zemljišč se vse do ukinitve ni spreminjal in je znašal nekaj nad 6 ha (kolikor meri še danes). Z gradnjo hiralnice so začeli spomladi 1890. Načrte je izdelal deželni gradbeni inženir Johan Wadiatsch iz Gradca, vodstvo gradnje pa je bilo v rokah ing. Migliča iz Rogaške Slatine. Gradnja je obsegala glavno hiralniško poslopje s stanovanjem za upravitelja, gospodarska poslopja in mrtvašnico. Končana je bila do zime 1891. Glavno poslopje je imelo štiri oddelke s 44 sobami za oskrbovance (ob ustanovitvi je bilo sistematiziranih 150 postelj), pralnico, kuhinjo, ordinacijo, sprejemnico, kapelico in štiri kopalnice. Vgrajeno je bilo že centralno ogrevanje. Zavod so slovesno odprli 27. decembra 1891 v navzočnosti zastopnikov dežel, celjskih in krajevnih oblasti ter mariborskega škofa. Ustanovitelj je bil Štajerski deželni zbor, ki je vršil nadzorstvo, dajal dovoljenja za sprejem oskrbovancev in določal višino oskrbnine.

Zavod se je uradno imenoval LANDES SIECHENANSTALT IN HOCHENEGG.

Zavod

Po preobratu 1918 je bila hiralnica podrejena poverjeništvu za socialno skrb pri Narodni vladi za Slovenijo. Že 22. februarja 1919 je hiralnica prešla v last države (mariborska oblast) in se je imenovala OBLASTNA HIRALNICA V VOJNIKU. Po novi upravni razdelitvi države na banovine in po preimenovanju kraljevine SHS v Kraljevino Jugoslavijo so vsi zdravstveni in socialni zavodi leta 1931 prešli v pristojnost banovine. Kraljevska banska uprava Dravske banovine je zavod imenovala BANOVINSKA HIRALNICA V VOJNIKU, takšno ime je ostalo do pričetka vojne. Med okupacijo (1941 – 1945) je zavod imel naziv GAU – SIECHENANSTALST IN HOCHENEGG in je bil podrejen Riechstatthalterjudes Reichsgaues Stiermark. Po osvoboditvi leta 1945 je bila ustanova najprej podrejena Okrožnemu odboru OF v Celju; Odseku za socialno skrbstvo in se je imenovala DOM ONEMOGLIH V VOJNIKU. Upravnika je imenoval okrajni izvršni odbor. Novo obdobje v obstoju doma se je začelo 1. maja 1954, ko so vse socialne ustanove prešle na samoupravljanje in samofinanciranje. Dom se je imenoval DOM OSKRBOVANCEV V VOJNIKU, ker je naslov bolj ustrezal novemu času in samemu značaju doma, dobil je svoj upravni odbor, ki je odločal o sprejemu oskrbovancev in opravljal druge funkcije samoupravnega organa. Z odločbo OLO je bil dom 31. marca 1959 ukinjen. Oskrbovance so prestavili v druge domove in začeli s temeljito adaptacijo zgradbe.

NEVROPSIHIATRIČNI ODDELEK Splošne bolnišnice Celje je bil odprt 12. 12. 1959 ob navzočnosti številnih gostov iz regije in tudi iz ostalih krajev republike. V času oblikovanja TOZD – ov je oddelek dobil naziv TOZD NEVROPSIHIATRIJA VOJNIK. Po preselitvi nevrološkega oddelka v novi trakt celjske bolnišnice leta 1989 je v Vojniku ostal le PSIHIATRIČNI ODDELEK. V času preoblikovanja Zdravstvenega centra se je oddelek odločil za osamosvojitev in ustanovitev samostojnega Javnega zavoda. Lastnik celotne posesti in premičnin je postala vlada RS, ki je tudi ustanovitelj. Od 12. 1. 1993 dalje ima ustanova naziv JAVNI ZAVOD PSIHIATRIČNA BOLNIŠNICA VOJNIK.

Gospodarstvo in financiranje plač

Vzdrževanje zavoda je predstavljalo za upravo konstanten problem. Ni bilo treba misliti le na samo vzdrževanje, temveč so se morali ukvarjati s pomanjkanjem prostorov, ker je bil naval hirajočih vedno večji. V vsej avstrijski dobi ni bilo nobenih gradbenih del, saj je bil zavod nov. Ob koncu obdobja, ko je bilo po tridesetih letih že potrebno misliti na popravila, je to preprečila vojna. Pomembna je bila vsaka pridobitev. Zavod je bil na vodovod Vitanje – Celje priključen leta 1908. Vse do leta 1926 je imel zavod petrolejsko razsvetljavo, ko pa je falska elektrarna zgradila daljnovod, se je pokazala možnost priključitve na elektriko. V istem letu je bil zgrajen kozolec in dograjen hlev za svinje. Gradbena dejavnost je bila ponovno živahnejša leta 1937, ko so odprli parno pekovsko peč. Naslednje leto so dogradili poslopje za stanovanje upravitelja in uslužbencev (objekt Vila), ki je bil naseljen šele leta 1939. Problem vlage zaradi pralnice v kleti pod kuhinjo v glavni stavbi so rešili z gradnjo novega objekta leta 1947. Gradnja se je nekoliko zavlekla in je bila pralnica odprta šele leta 1955, v nadstropju so bila še stanovanja za uslužbence (sedaj objekt Uprava). Še pred vojno je bil zgrajen cvetličnjak s stanovanjem za vrtnarja, dograjen kokošnjak in leta 1937 posajen drevored hrušk namesto prejšnjih divjih kostanjev. Objekt za potrebe delovne terapije in montažna stavba za ambulantno dejavnost sta bila zgrajena kasneje. Ves čas obstoja Hiralnice in kasneje Doma onemoglih je imel zavod tipično samooskrbno organizirano preskrbovalno dejavnost. Na lastnih in občasno tudi najetih površinah so delavci in varovanci pridelovali vso potrebno zelenjavo in sočivje. Imeli so dva konja za prevoze in delo na njivah. Svinjski hlev je upravljala t. i. dekla  in še dolgo po vojni so pujske tudi prodajali, mleko in mlečne izdelke pa so odkupovali od kmetij iz bližnje okolice. V Celju so kupovali le najnujnejše; kot so sladkor, sol, meso, moka … ter se oskrbovali s kurjavo. Pomembno funkcijo so pri oskrbi in tudi negi imele sestre usmiljenke – “Hčerke krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega”. Strežba onemoglim in pomoč zdravnikom je bila v rokah osmih, občasno enajstih usmiljenk, ki so skrbele tudi za kapelo. Pomožnemu osebju so pomagale v kuhinji, šivalnici, pralnici in vrtnariji, sestra prednica pa je sodelovala na upravi. Zavod je dobival sredstva za svoje delovanje od ustanovitelja in od prispevkov, ki so jih za svoje oskrbovance plačevale pristojne občine ter od prispevkov, ki so jih plačevali oskrbovanci sami in tudi od plačil uslužbencev za hrano in stanovanje. Nekaj pa tudi od lastne ekonomije, postranske dejavnosti oskrbovancev ali zavodovih delavnic, raznih daril, volil in oporok.

(Iz obsežnega gradiva o delovanju in poslovanju zavoda je to le skromen izvleček. Vsem, ki jih delovanje ustanove v preteklosti bolj zanima, priporočamo, da si preberejo obsežen članek – študijo, ki jo je Tone Kolšek objavil v Celjskem zborniku za leto 1965 na straneh 302 do 342, od koder je povzetih tudi največ podatkov v gornjem sestavku.)

Vir: Vojniški svet v utripu časa, 1997

Predstavitev zavoda

Začetki delovanja Psihiatrične bolnišnice Vojnik segajo v leto 1890, ko je bil objavljen sklep Deželnega zbora o prodaji državnih vrednostnih papirjev, s katerimi so se zagotovila sredstva za nakup zemljišča in gradnjo hiralnice. Od privatnih lastnikov je bilo odkupljeno nekaj nad 6 ha zemljišč, zgrajeno je bilo glavno hiralniško poslopje (s 44 sobami za oskrbovance), gospodarsko poslopje in mrtvašnica. Zavod  so slovesno odprli 27. decembra 1891. S potekom let in družbenih sprememb so se spreminjali tudi lastniki in nazivi zavoda – od Oblastne hiralnice v Vojniku, preko Doma onemoglih do Doma oskrbovancev v Vojniku, ki je bil 31. marca 1959 ukinjen.

Prostore so temeljito obnovili in 12. decembra 1959 je bil slovesno odprt Nevropsihiatrični oddelek Splošne bolnišnice Celje. Kasneje se je preimenoval v TOZD Nevropsihiatrija Vojnik, po preselitvi nevrološkega oddelka v celjsko bolnišnico leta 1989 pa je v Vojniku ostal le Psihiatrični oddelek.

Novejša zgodovina bolnišnice – od leta 1993 dalje

V času preoblikovanja Zdravstvenega centra Celje se je oddelek v Vojniku odločil za osamosvojitev in ustanovitev samostojnega javnega zavoda. Lastnik in ustanovitelj je postala Vlada Republike Slovenije in od 12. 1. 1993 ima ustanova naziv Javni zavod Psihiatrična bolnišnica Vojnik.

Dejavnost zavoda je v bistvu od ustanovitve dalje enaka – skrb za sočloveka, pomoč v njegovih težkih trenutkih, ko je pomoči najbolj potreben. Od leta 1959 je ta pomoč specialistična, usmerjena na bolnikovo duševnost in njegovo počutje. Danes oskrbuje zavod s psihiatričnimi storitvami regijo s približno 320.000 prebivalci in razpolaga s 185 posteljami; letno se v bolnišnici zdravi med 1.200 in 1.300 pacientov, opravi pa se tudi med 13 in 15 tisoč pregledov v specialistično ambulantni dejavnosti psihiatrije in okrog 1.500 pregledov v dejavnosti klinične psihologije.

Ves čas delovanja, posebej pa še v obdobju samostojnosti, zavod skrbi za strokovni in poslovni napredek, izboljšujejo se bivalni pogoji bolnikov, delovne razmere zaposlenih, veliko pozornosti namenja vzdrževanju in modernizaciji objektov ter urejanju okolice in parka ter zunanjemu videzu bolnišnice.

Pretežni del prihodka (okrog 90 %) Psihiatrična bolnišnica Vojnik ustvari z nudenjem storitev; tako bolnišničnih kot specialistično-ambulantnih na osnovi Pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev, ki jo vsako leto sklene z Zavodom za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), Območno enoto Celje. Druge prihodke pa pridobiva še iz prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja ter manjši del iz opravljanja ne-zdravstvenih storitev.

Bolnišnica se povezuje z drugimi subjekti v zdravstvu, predvsem z Ministrstvom za zdravje Republike Slovenije kot lastnikom in ZZZS kot plačnikom ter drugimi zdravstvenimi ustanovami na primarni, sekundarni in terciarni ravni. Smeri razvoja bolnišnice so usklajene s programom Ministrstva za zdravje.

Bolnišnica je dolžna delovati po načelih dobrega gospodarjenja in izpolnjevati vse zakonske in pogodbene obveznosti. To ji tudi vseskozi uspeva, znatna sredstva pa vlaga v izboljšanje delovnih in bivalnih pogojev zaposlenih in pacientov. Je tudi učna bolnišnica za dijake srednje zdravstvene šole in za del programa pripravništva (psihiatrična zdravstvena nega) za poklic diplomirana medicinska sestra oziroma diplomirani zdravstvenik. Prav tako za študente ob delu  iz Fakultete za zdravstvene vede Maribor in Ljubljana (mentorstvo kliničnih vaj). Del praktičnega izobraževanja opravljajo tudi pripravniki iz Splošne bolnišnice Celje, Splošne bolnišnice Topolšica in regijskih zdravstvenih domov ter zdravniki – specializanti psihiatrije in družinske medicine.

sprednja

lev

cvetoce

Strokovne smernice

Psihiatrična bolnišnica Vojnik je v novejši zgodovini naredila več organizacijskih in strokovnih razvojnih korakov. Po letu 1999 sta se velika sprejemna oddelka po številu postelj prepolovila, zdravljenje na sprejemnih varovanih oddelkih pa je postalo bolj učinkovito in časovno krajše. Leto kasneje se je oddelku, kjer je že občasno potekalo zdravljenje pacientov obeh spolov, pridružil še na novo ustanovljeni, tudi po spolu mešani oddelek, kar je vneslo v proces zdravljenja novo psihoterapevtsko dinamiko. Pristop k bolnikom na tem oddelku je naravnan pretežno po vedenjsko kognitivnih smernicah. Delo na obeh drugih odprtih oddelkih je bilo že tradicionalno celostno in s poglobljenim psihodinamsko orientiranim psihoterapevtskim pristopom. Sedaj se odprti psihiatrični oddelki diferencirajo glede na cilje in načine psihoterapevtskega dela. Obravnava je timska in multidisciplinarna in tako zajema več pristopov in možnih razumevanj za nastale bolezenske težave. V letu 2014 je bil ustanovljen oddelek za zdravljenje anksioznih in depresivnih stanj. S tem se odzivamo na vse večji porast teh motenj v družbi, pa tudi na aktualno delovno in družbeno problematiko. Že vrsto let je v slovenskem prostoru priznan oddelek za zdravljenje bolezni odvisnosti, ki z aktivnim sodelovanjem s področnimi klubi in z nadaljnjim ambulantnim vodenjem oseb z motnjami odvisnosti skrbi tudi za področje vzdrževanja in utrjevanja abstinence.

Psihiatrična bolnišnica Vojnik ves čas vzpodbuja psihoterapevtski razvoj zaposlenih s ciljem, da poleg sodobnega psihofarmakoterapevtskega pristopa, pri katerem sodeluje tudi klinični farmacevt, pri delu uporabljajo sodobna psihoterapevtska znanja. Na voljo so strokovnjaki s poglobljenim znanjem psihodinamskega razumevanja, ki se ukvarjajo s sistemsko obravnavo in kognitivno vedenjsko terapijo. Delo poteka individualno in skupinsko.

Krepi se enota klinične psihologije, ki poleg hospitalnega opravlja tudi ambulantno diagnostično in psihoterapevtsko delo.

Tudi zaposleni na področju zdravstvene nege so zelo aktivni. Diplomirane medicinske sestre in zdravstveniki so vključeni v skupinske psihoterapevtske programe na oddelkih, skrbijo pa tudi za pedagoški razvoj mladih kadrov, tako da ima bolnišnica status učne bolnišnice.

Za socioterapevtsko obravnavo skrbijo delavci socialne službe, ki pomembno prispevajo k reševanju psihosocialnih problemov zdravljencev.

Delovni terapevti so v psihiatrični bolnišnici že od nekdaj aktivni sodelavci psihiatričnih timov in ko se je v letu 2014 Delovna terapija preselila v prenovljene prostore, je s tem dobila možnost za kvalitetnejšo izvedbo svojih programov in za nadaljnji razvoj.

V okviru psihiatričnega zdravljenja se izvajajo tudi kreativno usmerjene terapije, s katerimi se zdravljencem odpirajo možnosti ustvarjalnega izražanja.

Zaposleni v Psihiatrični bolnišnici Vojnik se udeležujejo različnih, tudi mednarodnih strokovnih srečanj in prirejajo tovrstne dogodke tudi v domačem zavodu.

Vrata Psihiatrične bolnišnice Vojnik so se za uporabnike še bolj odprla v letu 2014, ko se je začel izvajati program skupnostne psihiatrične obravnave, kar pomeni, da ekipa strokovnjakov tudi po odpustu obiskuje bolnike na njihovem domu, jim pomaga pri vzdrževanju in izboljšanju zdravstvenega stanja ter pri reševanju njihovih aktualnih problemov. To seveda poteka po dogovoru z uporabniki in z naprej postavljenimi cilji.

Pomemben del zdravljenja poteka v ambulantni enoti, kjer je ambulantno vodenim pacientom zagotovljen kontinuiran pristop, predvsem pa preventiva pred morebitnimi bolezenskimi poslabšanji. Tako je v 24 urni urgentni ambulanti neprekinjeno poskrbljeno za osebe z akutnimi psihičnimi težavami.

Za izvajanje tega kompleksnega programa je seveda potrebno učinkovito in harmonično delovanje vseh ostalih – upravno in tehnično usmerjenih služb, ki so prav tako nepogrešljiv del Javnega zavoda Psihiatrične bolnišnice Vojnik.

drevored